Slovenska aplikacija za spremljanje okužb z novim koronavirusom bo kmalu zahtevala dostop do lokacijskih storitev na pametnem telefonu. Težava je Googlov vmesnik za programiranje aplikacij.
Za vse tovrstne aplikacije, vključno s tujino, Google uporablja vmesnik za programiranje aplikacij, imenovan “Exposure Notification API”, ki omogoča pravilno delovanje teh aplikacij. Da bi aplikacija lahko spremljala okužbo z novim koronavirusom, pravilno delovala, vmesnik poleg dostopa do Bluetooth potrebuje tudi dostop do lokacijskih storitev, saj je to edini način, da aplikacija izračuna razdaljo med telefoni še natančneje.
Google že dela na izklopu potrebe po lokaciji uporabnika v novejši različici API-ja, vendar za zdaj ta zahteva ostaja.
Čeprav aplikacija sama potrebuje dostop do lokacije, ti podatki niso na voljo razvijalcem aplikacij, kar pomeni, da je vaša zasebnost še vedno zagotovljena, le razdalja med telefoni se izračuna natančneje.
Za zdaj so razvijalci potrdili, da aplikacija ne potrebuje dostopa do lokacijskih storitev, kar lahko uporabnik sam preveri med nastavitvami naprave, izkušenejši uporabnik pa lahko to preveri tudi v javno objavljeni izvorni kodi na priljubljenem portalu GitHub.
Zanimivo je tudi, da naša različica aplikacije deluje tudi in podpira tuje jezike, ki vključujejo angleščino, italijanščino in madžarščino. Jezik aplikacije se samodejno prilagodi izbranemu jeziku v sami napravi. To omogoča turistom in obmejnim prebivalcem, da uporabljajo našo aplikacijo v svojem jeziku.
Vsi uporabniki se lahko obrnejo na brezplačno številko 080 17 87 ali na 01 478 75 57. Vprašanja lahko pošljete tudi na elektronski naslov [email protected]. Več o sami aplikaciji na povezavi -> https://www.gov.si/teme/koronavirus-sars-cov-2/mobilna-aplikacija-ostanizdrav/
Kako aplikacija sploh deluje?
V sami aplikaciji se vsakih 24 ur ustvari naključni ključ ali ključ za začasno izpostavitev. Ta se v napravi hrani 14 dni, kar je inkubacijsko obdobje novega koronavirusa. Aplikacija nato vsakih 15 minut ustvari novo kodo za prenos ali RPI (Rolliing Proximity Identifierer), ki se nato z bluetooth tehnologijo izmenja z drugimi uporabniki v bližini. Ta prenosna koda je shranjena samo v napravi.
Po 14 dneh se vse shranjene kode samodejno izbrišejo iz naprave. Če uporabnik v tem času ni potrdil okužbe s koronavirusom, potem tudi virus nima. Inkubacijska doba koronavirusa je namreč 14 dni, zato je shranjevanje podatkov po tem času nesmiselno.
V primeru, da se uporabnik okuži, mu epidemiolog priskrbi desetmestno naključno kodo ali TAN, ki jo sam vnese v aplikacijo in s tem potrdi svojo okužbo. Koda velja 1 uro, zato jo mora uporabnik v tem času vnesti, sicer ni veljavna. Po vnosu naključne kode mora uporabnik potrditi soglasje, da lahko aplikacija obvesti vse druge uporabnike, s katerimi je uporabnik bil v stiku, tako da je vse prejete kode ta dan posredoval strežniku.
Ta koda ni identifikacijska številka, vendar je potrebna, da uporabnik aplikacije potrdi okužbo, da se izogne zlorabi.
Aplikacija nato pošlje obvestilo tistim uporabnikom, ki so bili v stiku z okuženo osebo, da se samozdravljajo in opazujejo njihove simptome. Vsi podatki se izmenjujejo anonimno in s pomočjo naključno ustvarjenih ključev, kar onemogoča identifikacijo uporabnika.
Na NIJZ so še pojasnili, da teh ljudi ne bodo v karanteni ali testirali, saj nihče ne bo vedel, kdo je bil v stiku z okuženo osebo, vsekakor pa bo priporočljivo samo osamitev in opazovanje simptomov.
