Zmagovalec 107. dirke po Franciji si je na račun ukrepov proti koronavirusu privoščil nekaj nepredstavljivega za pretekle osvajalce rumenih majic – nekaj dni skoraj popolnega miru brez obveznosti do javnosti in medijev.

Brez kriterijev in javnih nastopov
Če Tadej Pogačar zaradi ohranjanja kolesarskega balona je ostal brez takojšnjega zmagovalnega sprejema v Komendi, hkrati pa je ostal brez možnosti, da bi po tradicionalnih kriterijih v Franciji, Belgiji in na Portugalskem zbral do pol milijona evrov Nizozemska. Po drugi strani pa mu je prihranjenih prošenj in prošenj za nastop na javnih in neposrednih razgovorih.

Vse poteka z najmanj zamudno spletno video konferenco. Tako so bili najprej na vrsti mediji iz Združenih arabskih emiratov, matične države moštva ZAE Emirati, za katere Gorenjski volk intervjuvan iz njegovega stanovanja v Monaku. V četrtek je odpotoval na prizorišče svetovnega pokala v Imolo, kjer se bo v Pantanijevem Cesenaticu, ki ima z njim in Primožem Rogličem velike načrte za nedeljo, pridružil slovenski reprezentanci.

Ali so ZAE Emirati po zmagi na Touru že med najboljšimi na svetu?
Ekipa ZAE Emirati raste zelo hitro. V samo nekaj letih smo napredovali med najboljšimi ekipami v svetovni seriji. Imamo dobre kolesarje, mnogi smo mladi, starejši pa zmagujejo tudi na drugih dirkah, saj Diego Ulissi zdaj praznuje v Luksemburgu.

Kako dojemate pisanje zgodovine: prvi Slovenec, ki je zmagal na Touru, in drugi najmlajši v celotni zgodovini dirke?
Še vedno ga nisem popolnoma dojel. Mislim, da bo trajalo kar nekaj časa, da se popolnoma zavedam, da sem zmagal na največji tekmi na svetu. Kot otrok sem sanjal, da bom šele na začetku Dirke po Franciji in ne zmagal na njej. Da mi je že od prvega nastopa uspelo zmagati, zato bo trajalo nekaj časa, da to razumem kot resnično dejstvo.

Pred vami je tudi celotna kariera. Kaj zdaj po zmagi na Dirki po Franciji?
Vsekakor potrebujem nove cilje in izzive. Prva se ponuja – obramba zmage na Dirki po Franciji. Svetovno prvenstvo je v kolesarstvu izjemno pomembno, letošnji svetovni pokal pa je v nedeljo. Imola je tako moj naslednji cilj. Za prihodnost želim biti še naprej najboljši, kar sem lahko, in tako prihajati do novih zmag. Rad bi praznoval pri kakšnem kolesarskem spomeniku ali pa tudi na Giru in Vuelti. Tudi cilje imam zunaj tekmovanj, ki jih želim doseči, nočem biti le kolesar.

Katera je bila najtežja etapa turneje 2020? Kako je ekipa pri tem pomagala?
Najtežji dan Tour de France je bil zagotovo kraljevski oder na Col de la Loze. Res težaven dan od začetka in sotekmovalci so se izkazali z mano vse do cilja. Dali so mi steklenice z vodo, hrano, gele, celo kokakolo. Tako je bilo ves čas dirke. Čeprav nam je po odstopih Fabija Aruja in Davideja Formola ostalo le šest tekačev, smo ostali močni do konca. Hkrati imamo v osebju res močno podporo. Dirkači smo se ukvarjali samo z dirko, nič drugega nam ni bilo treba skrbeti. V veselje mi je bilo delati na projektu Tour.

Mnogi v kolesarskem svetu mislijo, da so bili emirati ZAE srečna zmaga, vendar ste že med zimskimi pripravami v ekipi govorili le o Tour de France. Je bila zmaga za vas presenečenje?

Celotna sezona je bila resnično podrejena Tour de France, vse od prvega skupnega tabora v španskem Benidormu. Pandemija koronavirusa je stvari postavila na glavo, a hkrati omogočila še podrobnejše priprave na turnejo. Kljub temu je bilo presenečenje, če so ga v Pariz pripeljali v rumeni majici. Začeli smo v Nici s ciljem, da se uvrstimo med pet najboljših. Ko sem bil drugi, smo ga poskušali ubraniti in v Alaphu pridobiti še nekaj sekund, a Primož Roglič je bil premočan. V kronometru smo bili presenečeni nad tem, kaj mi je uspelo.

Kako je v Sloveniji po prvi zmagi na Dirki po Franciji?
V Sloveniji je bilo noro. Vsi se veselimo prvega in drugega mesta ter praznovanja. Sama pa sem šla za nekaj dni v svoje stanovanje v Monaku, kjer je veliko tišje. Zaradi omejitev v boju proti covid-19 se moram zadrževati in ne morem samo praznovati z vsemi ljudmi. Sezona še ni končana, moram ostati zdrav in v kolesarskem balonu. Zdaj grem v Italijo na svetovno prvenstvo v Imolo, nato me čakajo druge dirke.

Kako se zdaj spopadate z zahtevami po dostopnosti javnosti in medijev?
Okrog sebe imam ljudi, ki jim zaupam. Zaradi tega pritiska skoraj ni. Te dni preživim nekaj mirnih dni s svojim dekletom, tako da sem lahko kar nekaj pozabil na kolesarjenje. Tudi do medijev ni preveč obveznosti.

Kako ste se počutili v zadnji etapi, ko ste bili tako rekoč zmagovalec Dirke po Franciji, a ste vseeno morali končati zadnjo etapo?
Zadnji dan je res tradicionalno bolj formalnost, vendar to velja za prvi del, medtem ko je v zadnjem krogu na Champs Elysees dirka zelo resnična in morate ostati zbrani. Ko pa prečkate zadnjo ciljno črto in vam ni več treba skrbeti za padec, kaj če pnevmatika pade, je bil občutek res velikega olajšanja in nepopisne sreče.

Sami ste predstavnik nove generacije, pravkar ste dopolnili 22 let, medtem ko je vaš rojak Primož Roglič star skoraj 31 let. So mlajši kolesarji že premočni za starejše?
S prihodom nove generacije – prihaja veliko novih obrazov – se v prihodnjih letih pričakuje res velik boj med obema generacijama. Lani je na Touru zmagal Egan Bernal, letos je bil Remco Evenepoel presenetljivo dober, na Touru je blestel Marc Hirschi. A po tekmah s starejšimi se bomo tudi mi postavili med elito in se seveda postarali. Čez 10 let nas bodo prišle izzivati ​​nove mlade generacije.

Zaradi pandemije je zgodovinska tudi kolesarska sezona, kako ste to doživeli na Touru?
Letos je res posebno, nenavadno kolesarsko leto. Zapletla jo je pandemija. Nismo vedeli, ali bomo sploh tekmovali, kako potem trenirati, samo na trenažerjih za štirimi stenami, potem smo končno lahko zapeljali na ceste. Sama turneja je bila zelo dobro organizirana. Neprestano smo bili preizkušeni, ostali smo v ekipnem balonu. Prav tako je bilo lažje kolesariti, saj je bilo manj zunanjih motenj. Dokazali smo, da je mogoče izpeljati tudi največjo dirko na svetu.