Najbolj nepozabne štiri sekunde v zgodovini slovenskega športa #video

Najbolj nepozabne štiri sekunde v zgodovini slovenskega športa #video

“Ta cilj očitno ni zaznamoval samo naše generacije, ampak tudi tiste, ki prihajajo. Še vedno sem povsod, v nogometnem klubu, na plaži, na letališču, na smučeh, kjer koli, vsi samo sprašujejo o tem zadetku in si želijo govoriti o tem, “pripoveduje o enem najbolj legendarnih trenutkov v zgodovini slovenskega športa Milenko Aćimović, ki je v svoji karieri naredil še marsikaj, a se ga bo človek, ki je poskrbel za najbolj legendarni gol v zgodovini slovenskega nogometa, vedno spominjal.

Vsi, ki jih slovenski nogomet vsaj malo zanima, zagotovo vedo, kaj se je takrat zgodilo, a vseeno se spomnimo. V 84. minuti prve tekme kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2000, ko najboljši slovenski nogometaši vodijo Srečko Katanca začel pisati veliko nogometno pravljico, je vratar v gosteh z 1: 1 Aleksander Šovkovski poslal žogo v polje, a se ni najbolje znašel.

Sredi igrišča je do žoge prišel 22-letni mladenič, jo ustavil, udaril in … In potem se je zgodilo, kar se je zgodilo. Žoga je v visokem loku preletela polovico igrišča in končala za ukrajinskim vratarjem za veliko zmago Slovenije z 2: 1, kar je tri dni kasneje, ko so Slovenci v zasneženem Kijevu z zlatim golom Mirana Pavlina remizirali 1: 1, postali še večji.

Kot da se je film ustavil




Eksplozija veselja takrat 22-letnika


Eksplozija veselja takrat 22-letnika
Foto: Reuters

“Bil je trenutek navdiha. Bil sem zelo samozavesten, saj sem bil v dobri formi in prepričan sem, da se mi bo ponudila priložnost, ko pridem na igrišče. Johnny Novak je pritisnil nasprotnikovega vratarja, ki se je odločil za potezo, ki je strogo prepovedano, žogo je poslal proti sredini s strani, jaz pa sem se postavil na sredino igrišča, vedel sem, da lahko žogo prebije samo skozi mene, toda ker ni mogel teči, ni uspelo, žogo sem dobil pred njihovim nogometašem, jo ​​umiril in ustrelil, «se Ačimović še danes živo spominja morda najbolj nepozabnih štirih sekund v zgodovini slovenskega športa, kolikor je žoga letela po zraku, preden je pristala na tla in sprožila val navdušenja po vsej Sloveniji.

READ  Villa lahko upošteva status cepljenja ciljev prenosa: Gerrard

“V trenutku, ko sem zadel žogo, sem vratarja pogledal le z enim očesom, saj imaš ob strelu vedno občutek, da bo žoga šla v gol. Edini, ki mi lahko prepreči, da bi bil srečen, je vratar , Bil sem prepričan. Imel sem ga, kot da se je film ustavil. Žoga se je nenavadno vrtela, ni letela naravnost, ampak v loku, podobno metu “horuk” v košarki, zato je trajalo toliko dlje, padel je na tla. bil je prekratek in hvala bogu, da je žoga končala v mreži, “je povedal 42-letni nekdanji nogometaš, ki je za Slovenijo pred 20 leti dosegel skupno 13 golov. Bil je tudi med strelci na svetovnem prvenstvu in poskrbel za veliko klubskih ciljev, nima pa niti najmanjše pomisleke, kateri izmed njih mu je daleč najljubši.

Cilj, o katerem bi lahko snemali filme in pisali knjige




Besede so odveč.


Besede so odveč.
Foto: Getty Images

“Da, to je bil zadetek, ki ga doživiš le enkrat, če sploh. Na tak način, na tako pomembni tekmi, pod takšnim pritiskom, proti tako dobremu nasprotniku. Čeprav sem potem v dodatnih kvalifikacij za SP 2002, in z glavo, od nekje 12, 13 metrov, kar je bilo nekaj podobnega meni, in gol za Joseja Luisa Chilaverta na svetovnem prvenstvu z mrtve točke med nogami, cilj za zmago nad Rusijo v 90. minuti in še bi lahko našteval, “je dejal Ačimović, o katerega cilju bi lahko posnel tudi film ali napisal knjigo, če želite.

Okoliščine zadetka, ki ga je takrat dosegel, bi verjetno tudi največji režiserji težje sestavili. Cilj za zmago. Sedem minut do konca tekme. Takrat najpomembnejša tekma v zgodovini slovenskega nogometa. Za kasnejše prvo mesto na velikem tekmovanju, o katerem v preteklih letih nismo niti upali razmišljati. Samo streljaj od stavbe, kjer je odraščal. Na stadionu, kjer so večino njegovih življenjskih zgodb napisali starši. In predvsem – s sredine igrišča!

READ  Danzig sodeluje tudi pri olimpijskih igrah Slovenije




Ukrajinski vratar Aleksander Šovkovski in soigralci niso mogli verjeti, kaj se jim je zgodilo.


Ukrajinski vratar Aleksander Šovkovski in soigralci niso mogli verjeti, kaj se jim je zgodilo.
Foto: Reuters

Po tej tekmi so vsi slišali za Milenka Ačimovića

“Težko bi opisal, kako zelo čustven trenutek je bil. To je bil moj stadion, moje igrišče, kjer sem odraščal, to je bila prva velika priložnost za uvrstitev na veliko tekmovanje, najbolj gledan športni dogodek doslej. Kot otrok sem je bil posvečen nogometu in imel veliko željo po uspehu. O čem sem sanjal. Po tem cilju sem lahko ugotovil, da sem nekaj počel v svojem poslu. Po tej tekmi sem postal prepoznaven. Po njej so vsi slišali za Milenka Ačimovića, “je dejal nekdanji nogometaš Olimpije, Crvene zvezde, londonskega Tottenhama in Lillea, za katerega je v ligi prvakov dosegel zadetek za zmago nad Manchester Unitedom.




Poziral je pred vhodom na stadion za Bežigradom, ki je za vedno zaznamoval njegovo življenje.


Poziral je pred vhodom na stadion za Bežigradom, ki je za vedno zaznamoval njegovo življenje.
Foto: Ana Kovač

“Ko sem proslavljal gol, sem naredil šprint življenja. Potem sem lahko tekel do Šiške, celo do Kranja, če je bilo treba, ko pa sem pritekel do zastave, ki označuje kot, sem se moral ustaviti. Res je bilo noro. Stadion je bil res nor. “Ljudje smo nori od veselja, tudi mi smo na igrišču. Tak adrenalin je preprosto nepopisen, «o nepozabnem zadetku razloži Ačimović.

Danes je minilo natanko 21 let od trenutka, ki je zaznamoval njegovo življenje, in spomini nanj so tako živi, ​​kot bi se zgodilo včeraj. Sivi lasje, ki so mu medtem obarvali glavo, nakazujejo, da temu ni tako, a spomin na ta cilj bo za vedno živel v glavah vsakega slovenskega športnega navdušenca. Številne generacije bodo zagotovo govorile o njem. Bil je eden tistih trenutkov, ko se natančno spomniš, kje si bil in kaj si takrat počel. Če ste to že doživeli …

READ  Portugalska je spomladi presenetila nad Francijo za uvrstitev na olimpijske igre v Tokiu v moškem rokometu


Se spomnite, kje ste bili, ko je Milenko Ačimović zadel s sredine igrišča?

Predan 1481 glasov


Dodatne kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2000:

Slovenija v Ukrajini 2: 1 (0: 1)

Stadion za Bežigradom, 13. novembra 1999. 9.000 gledalcev. Sodniki: Meier, Rausis, Züger (vsi Švica).

Lokostrelci: 0: 1 Ševčenko (33.), 1: 1 Zahovič (53.), 2: 1 Ahimovič (84.).

Slovenija: Dabanovič, Karič, Rudonja, Milanič (od 74. Osterc), Milinovič, Knavs, Novak, Čeh, Udovič (od 46. Ačimovič), Zahovič, Pavlin.
Ukrajina: Šovkovski, Parfjonov, Gusin, Golovko, Vaščuk, Dmitrulin, Kandarov (od 56. Kardaš), Popov, Kosovski, Ševčenko, Rebrov.

Rumeni kartoni: Knavs, Pavlin, Milinovič, Rudonja; Kandarov, Parfjonov, Gusin.
Rdeči karton: Parfjonov (59.), Gusin (90.).

Ukrajina proti Sloveniji 1: 1 (0: 0)

Olimpijski stadion v Kijevu, 17. novembra 1999. Gledalcev 65.000. Sodniki: Heynemann, Sather, Scheibel (vse Nemčija).

Strelec: Rebrov (68./11m), Pavlin (76.).

Ukrajina: Šovkovski, Lužni, Federov, Golovko, Vaščuk, Didimtrulin, Kandaurov (od 46. Kovalev), Skačenko (od 57. Moroz), Kosovski (od 73. Popov), Ševčenko, Rebrov.
Slovenija: Dabanovič, Karič (od 73. Osterc), Rudonja, Milanič, Galič, Milinovič, Novak, Čeh, Udovič (od 57. Ačimovič), Zahovič, Pavlin.

Rumeni kartoni: Zahovič, Pavlin, Milanič, Aćimović.

Marija Ana

Amaterski kavni evangelist. Certificirani pionir piva. Navdušeno skromen navdušenec pop kulture.

Related Posts

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Read also x