Mariborski igralec je že več kot 20 let član mariborskega gledališča, pred tem je igral v Celju, sodeloval pa je tudi z drugimi gledališči.
“Zato sem bil v gledališču že od nekdaj malo tuj, vlekel sem poteze, ki jih veliko ljudi ni želelo razumeti, in res je, da jih imam zato že neštetokrat v glavi. ” igralec je o svojem delu pisal v knjižici pred 15 leti.
Iz utemeljitve
“Čeprav je Boštjančič učinkovito združil fizično in besedno plat vloge mladega igralca in je v tem pogledu zagotovo predhodnica današnjih fizičnih igralcev, je zanj vir gledališča drama, torej besedilo, dialog, odnosi med dramskimi liki. Toda nikoli drama kot suha literatura, ampak kot živi zapis življenja, kot pogoj za živahnost gledališča, lika, igre, na katero se odziva tudi gledalec. “ je v utemeljitev nagrade napisal Blaž Lukan.
Ker je bil zunaj sistema, je bilo njegovo nenehno ustvarjalno vodilo, prav tako prepričanje, da je “biti igralec … najbolj osamljena stvar na svetu”, vendar oba želite, da se to razume kot paradoks, saj nenehno poudarja, da ni obraz brez ekipe in še posebej ne brez gledalca, ki je igralčev “zadnji sodnik”, je v obrazložitvi tudi zapisano.
Peter Boštjančič je prehodil pot od mladega igralca, ki verjame, da še vedno obstaja možnost spreminjanja sveta, do zrelega igralca, ki ne verjame več v to možnost, a kljub temu ohranja vero v življenje, gledališče in predvsem vase in v svojo samoto. in – ponovimo – paradoksalni lok: svetu se ni odrekel, vendar je nadaljnji dokaz tega njegova brezkompromisna družbena kritika in zavzetost. Nekdanji jezni mladenič torej ni izgubljen, Boštjančičeva zrela umetniška figura pa ohranja sledi nekdanjega upora, vendar je razlog upora zdaj bolj oprijemljiv, sam upor pa je dobil nov, veliko bolj usoden pomen. Morda pa je to vloga življenja, na katero – kolikor vemo – nikoli ni nehal upati, da “še nekje čaka” …
V svoji dolgi karieri je odigral vrsto izjemnih vlog, s katerimi je pustil velik pečat na občinstvu, za kar je prejel tudi številne nagrade.
“Moja ljubezen je absolutno gledališče. Oder je nekaj fascinantnega. Podobno je življenju. Zastor se dvigne, sčasoma pade. Gre za duše, glave, občinstvo. In potem pride nova predstava in vse se začne znova. Tako kot mi – smo rojeni in umrli, ” pravi Boštjančič. V preteklosti je dejal, da se ni imel za umetnika, ampak za delavca in da se je z vlogami boril, kot da gre za življenje ali smrt, je poročal Radio Maribor.
Rodil se je leta 1952 v Ulici heroja Bračiča v Mariboru, po koncu druge svetovne vojne. Primerjalno književnost je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1976 je zaključil študij na AGRFT z diplomsko predstavo Pogled v jezi pod mentorstvom Franceta Jamnika. Na odru SNG Maribor je debitiral leta 1976 z vlogo Tanaska pri uprizoritvi Simovićevega čudeža v Šarganu. Sedemnajst let je bil zaposlen v SLG Celje, sodeloval pa je tudi s PDG Nova Gorica, PDG Kranj, Gledališčem Pekarna Ljubljana … Leta 1997 je bil redno zaposlen v Drami SNG Maribor, piše na spletni strani mariborskega gledališča. . Trenutno se na premiero pripravlja s svojimi igralskimi kolegi Romeo in Julija režija Aleksander Popovski, načrtovano za začetek decembra.
Svoj pečat je pustil tudi v številnih filmskih vlogah
Igral je v številnih slovenskih filmih, med njimi tudi Emil Trije prispevki k slovenski norosti in Laco v filmu Ljubezen Blanka Kolak režija Boris Jurjašević in Jože v filmu Brezno režija Igor Šmid. V TV filmu Poletna idila direktor Žalost Stiglica igral Trstenjaka, je bil v televizijski seriji Jakobus Gallus James Gallus režija Frana Žižka.
Leta 1998 je ustanovil Studio Theatre, kjer je režiral Sofokla Antigon Pinterjevo Goljufije, drama Gorkega Na dnu, Grumova drama Pierrot v Pierrette, Bettiev Zločin na Kozjem otoku, Medved in Snubača Čehov, dramatiziral in režiral Cankarjev roman Hiša Marije Pomočnice. Za dolgoletno delo z mladimi gledališkimi navdušenci, okronanimi z uspešnimi projekti oz. Leta 2009 je prejel zlato plaketo Gospodarske zbornice Slovenije.
Številne nagrade in priznanja za izjemne vloge
V svojem dolgoletnem delu je prejel številne nagrade, med drugim Borštnikovo nagrado leta 2017 kot član kolektiva uprizoritvenih umetnosti. Kanibali, Medalja Marije Vere, priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) za življenjsko delo na dramskem področju, leta 1998 Borštnikova nagrada občinstva za vlogo Johna Proctorja v Lov na čarovnice (leta 1998) in vloga Shylock v Beneški trgovec (leta 1995). Leta 1987 je prejel Borštnikovo nagrado za vlogo Ivana Marojeviča v Ljubljani Metastaabilnem graalu, leta 1983 je bil filmski igralec leta, leta 1982 je prejel nagrado Društva dramskih umetnikov (ZDUS), leta 1981 Borštnikovo nagrado za mladega igralca v Hamlet v SLG Celje, leta 1976 pa Prešernovo študentsko nagrado.
Boštjančič bo Borštnikov prstan nosil na zaključnem večeru letošnjega 55. Borštnikovega srečanja, ki bo med 12. in 25. oktobrom v Mariboru. Takrat bodo podelili tudi druge festivalske nagrade, za katere se letos potegujejo ustvarjalci desetih predstav po izboru selektorja Roka Bozovičarja.
Po besedah umetniškega vodje festivala Aleš Novak Na voljo bo tudi bogat spremljevalni program, ki vključuje nastope tako slovenskih kot tujih producentov. Otvoritveni nastop Soul Chain koreografinje Sharon Eyal bo v petek, 16. oktobra, v Veliki dvorani SNG Maribor. Program festivala se začne v ponedeljek s postavitvijo Mladega gledališča.